RAZISKOVANJE PSIHOTERAPIJE NA SIP – osnovna informacija

 

Glavna spodbuda za razvijanje raziskovanja psihoterapije na SIP izhaja iz projekta fakultetnega študija psihoterapevtske znanosti, ki poteka v okviru Univerze Sigmunda Freuda iz Dunaja (SFU) v sodelovanju s SIP od leta 2006 tudi v Sloveniji. Kratkoročni cilj za leto 2011 je ustanovitev samostojne podružnice SFU Ljubljana. Eden od ključnih pogojev Avstrijskega sveta za akreditacijo Fakultete za psihoterapevtsko znanost SFU Ljubljana so jasno oblikovana raziskovalna področja.

 

Koordinacijo raziskovanja psihoterapije v okviru SIP vodi

Miha Černetič, psiholog in psihoterapevt.

Kontakt: miha.cernetic@volja.net, 031733619

 

Raziskovalna področja

 

Obstajajo štiri raziskovalna področja s slovenskimi in avstrijskimi nosilci (v oklepajih), ki sodelujejo v programu fakultetnega študija psihoterapevtske znanosti:

 

• Psihoterapevtski proces in izid (mag. Možina, Miha Černetič, doc. dr. Gelo)
• Proces psihoterapevtskega izobraževanja in izid (mag. Možina, Miha Černetič, doc. dr. Gelo)
• Zgodovina slovenske psihoterapije (mag. Možina, prof. dr. Reichmayr)
• Fenomenologija in psihoterapija (doc. dr. Kordeš, prof. dr. Reichmayr)

RAZISKOVANJE PSIHOTERAPIJE NA SIP – poglobljena informacija

 

Glavna spodbuda za razvijanje raziskovanja psihoterapije na SIP izhaja iz projekta fakultetnega študija psihoterapevtske znanosti, ki poteka v okviru Univerze Sigmunda Freuda iz Dunaja (SFU) v sodelovanju s SIP od leta 2006 tudi v Sloveniji.

 

O položaju raziskovanja psihoterapije v Sloveniji

 

Sistematično raziskovanje se na področju psihoterapije v Sloveniji do danes ni razvilo. Objave o sporadičnih raziskavah so raztresene na različnih koncih.  Raziskovanje psihoterapije je delno skrito v okviru drugih strok (npr. psihologija, psihiatrija, socialno delo), kjer so bile raziskave opravljene predvsem v okviru diplomskih, magistrskih nalog in doktorskih disertacij.

 

Izrazito prevladujejo prikazi primera (kazuistika), ki osvetljujejo posamezne vidike terapevtskega procesa in odnosa, uporabljene metode oziroma postopke in teoretske koncepte. V skladu z razvojem slovenske psihoterapije je večina študij v Sloveniji opravljena znotraj psihodinamično usmerjenih psihoterapij (individualno analitična, skupinska analiza, kombinirana, psihoanaliza, kratka dinamična psihoterapija).

Najpogostejši so prikazi individualnih obravnav, sledijo skupinske obravnave, zelo redki so prikazi dela s pari in družinami. Različni psihoterapevtski pristopi so dobili večjo veljavo v Sloveniji v devetdesetih. Psihoterapevti pogosteje prikazujejo primere dela z odraslimi, pri otrocih pa so prikazi dela običajno vezani na skupinski projekt. Glede na diagnozo prevladujejo pri odraslih primeri posameznikov z mejno strukturo osebnosti (narcisistične, border-line, odvisnostne motnje), pri otrocih pa primeri obravnave hiperkinetičnosti in v zadnjem obdobju primeri spolnih zlorab.

Le malo dosedanjih raziskav izpolnjuje kriterije znanstvenega (kvantitativnega in kvalitativnega) raziskovanja, s čimer bi jih lahko uvrstili med veljavne raziskave učinkovitosti psihoterapije.

 

Raziskovalna področja v okviru SIP

 

Pri načrtovanju raziskovalnih področij in projektov v okviru SIP smo morali upoštevati dejstvo, da smo v Sloveniji na psihoterapevtskem področju še na predraziskovalni ravni, vendar se:

 

• z večanjem raznolikosti psihoterapevtskih pristopov povečuje raznolikost možnosti za njihovo raziskovanje;
• širijo spoznanja raziskovanja v tujini, kjer je ena od trenutno najbolj vročih raziskovalnih tem – raziskovanje psihoterapevtskega procesa;
• tudi v Sloveniji pojavljajo primeri kvalitativnega raziskovanja psihoterapije in poskusi sinteze kvalitativne in kvantitativne metodologije.

 

V okviru SIP in bodoče SFU Ljubljana razvijamo raziskovalni tim in nekaj raziskovalnih področij, kar bo med drugim tudi omogočalo javljanje na javne razpise za finančna sredstva. Raziskovanje v okviru bakalavreatskih in magisterskih nalog fakultetnega študija psihoterapije daje velike spodbude za razvoj na ključnih raziskovalnih področjih. Pomembno je tudi povezovanje raziskovanja v okviru SIP in SFU Ljubljana z raziskovalnimi nalogami slovenskih psihoterapevtov in učiteljev v okviru doktorskega programa SFU Dunaj.

 

Trenutno (november 2010) obstajajo štiri raziskovalna področja s slovenskimi in avstrijskimi nosilci, ki sodelujejo v programu fakultetnega študija psihoterapevtske znanosti:

 

• Psihoterapevtski proces in izid (mag. Možina, Černetič, doc. dr. Gelo)
• Proces psihoterapevtskega izobraževanja in izid (mag. Možina, Černetič, doc. dr. Gelo)
• Zgodovina slovenske psihoterapije (mag. Možina, prof. dr. Reichmayr)
• Fenomenologija in psihoterapija (doc. dr. Kordeš, prof. dr. Reichmayr)

 

Raziskovalno področje 1: Psihoterapevtski proces in izid

 

Koordinatorji področja: Mag. Miran Možina, Miha Černetič, doc. dr. Omar Gelo

 

Načrtujemo dve raziskavi:

 

• o uporabi Sinergetskega navigacijskega sistema za spremljanje in vodenje psihoterapevtskega procesa;
• o čuječnosti kot skupnemu dejavniku, ki pomembno vpliva na terapevtski proces in izid.

 

k 1) Ta projekt se razvija v sodelovanju s prof. dr. Günterjem Schiepkom iz Inštituta za sinergetiko in raziskovanje psihoterapije Medicinske fakultete Paracelsus iz Salzburga. Schiepek je razvil računalniško podprti način spremljanja terapevtskega procesa in izida psihoterapije v dejanskem času, torej takrat ko terapija poteka (ti. »Real Time Monitoring« - RTM) s pomočjo ti. Sinergetskega navigacijskega sistema (SNS).

 

SNS je inštrument, ki temelji na informacijski tehnologiji in pomaga prikazovati in upravljati terapevtske spremembe v okviru psihoterapevtskega procesa. Kot sestavni del sinergetskega procesnega upravljanja je inovativni in znanstveno utemeljen koncept, ki vključuje zbiranje podatkovnih baz, usmerjanje terapevtskega procesa in osredotočanje na terapevtske spremembe.

 

Pojem sinergetsko procesno upravljanje zajema metodično orodje in instrumentarij za usmerjanje terapevtskih sprememb v okviru psihoterapevtskega procesa na osnovi podatkovnih baz. Metode in instrumentarij je razvil prof. dr. Günter Schiepek s sodelavci. Metodološko temelji sinergetsko procesno upravljanje na teoriji kompleksnih sistemov oz. bolj natančno na sinergetiki, ki jo je razvil prof. dr. Hermann Haken. Iz te perspektive razumemo psihoterapijo kot ustvarjanje pogojev za samoorganizirane prehode med redi kognitivno-čustveno-vedenjskih in odnosnih vzorcev. Sinergetsko procesno upravljanje ni nova psihoterapevtska šola, ampak generični sistem, ki omogoča optimalno in glede na terapevtski proces ustrezno uporabo konkretnih terapevtskih metod in tehnik. SNS torej po eni strani temelji na razumevanju terapevtskih sprememb, ki so zajeti predvsem v ti. »generičnih načelih terapevtskega delovanja«, po drugi strani pa je kot praktični pripomoček sestavni del sinergetskega procesnega upravljanja.

 

Sinergetika definira psihoterapijo kot destabilizacijo disfunkcionalnih in porajanje novih odnosnih vzorcev, novih vzorcev vedenja, čustvovanja in mišljenja v okviru stabilnega, zaupnega in varnega odnosa med terapevtom in pacientom. Sinergetika, teorije nelinearnih sistemov in teorija kaosa omogočajo matematično formalizacijo in simulacijo telesnih, psiholoških in socialnih samoorganizirajočih procesov v kompleksnih sistemih, kar na široko odpira vrata raziskovanju (Haken, Schiepek, 2006). Za psihoterapevtsko prakso pa sinergetika ponuja osem ti. generičnih načel (Schiepek et al, 2005), s pomočjo katerih terapevt lažje razume diskontinuirane, samoorganizirane prehode, seveda tudi nepričakovane lastne in pacientove odločitve, do katerih pride v obliki nenadnih preskokov:

 

1.   Ustvarjanje pogojev za stabilnost (terapevtski postopki za povečevanje varnosti, zaupanja v odnosu med terapevtom in pacientom, podpiranje pacientovega občutka lastne vrednosti).

2.   Prepoznavanje vzorcev relevantnega sistema (prepoznavanje tistih disfunkcionalnih, problemskih odnosnih vzorcev, vzorcev mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki jih pacient želi spremeniti, ob hkratnem prepoznavanju vzorcev rešitve; opisovanje in analiza problemskih vzorcev oz. sistemskih procesov, kolikor je le-to potrebno za definiranje terapevtskih ciljev in odkrivanje rešitev).

3.   Upoštevanje smiselnosti (za pacienta morajo biti naloge in koraki, ki omogočajo napredovanje in vodijo k ciljem, ves čas smiselni zanj; terapevt daje priznanja za pacientov proces spreminjanja in upošteva pacientov življenjski slog in osebne razvojne naloge tudi če se to ne ujema z njegovim življenjskim slogom; cilji morajo biti po meri pacienta, v prvi vrsti smiselni zanj in ne terapevta).

4.   Prepoznavanje parametrov nadzora / Omogočanje energiziranja (ustvarjanje pogojev, ki spodbujajo pacientovo motivacijo; prebujanje pacientovih virov; upoštevanje pacientovih ciljev in skrbi).

5.   Destabiliziranje / Krepitev nihanj (eksperimenti in paradoksi; prekinjanje disfunkcionalnih vzorcev odnosov, mišljenja, čustvovanja in vedenja; vnašanje novih razlikovanj; izjeme – zavestne in spontane; neobičajno, novo vedenje itd.)

6.   Upoštevanje »kairosa«/resonance/sinhronizacije (časovna usklajenost in koordinacija med terapevtskimi postopki, terapevtovim komunikacijskim stilom ter pacientovimi psihičnimi in socialnimi procesi / ritmi; skupno gibanje, skupni »ples«).

7.   Prekinjanje simetrije (s „simetrijo“ je tu mišljeno stanje, v katerem so poleg utečenih v enaki meri možni oz. prisotni različni (novi) odnosni vzorci in vzorci mišljenja, čustvovanja, vedenja; za prekinjanje simetrije terapevt usmerja pacienta na njegove cilje, pričakovanja in uresničevanje načrtovanih novih vzorcev).

8.   Ponovno stabiliziranje (ukrepi za stabiliziranje in integracijo novih miselnih, čustvenih, vedenjskih vzorcev in odnosnih vzorcev).

 

V fazah kritične nestabilnosti pride do izrazitih fluktuacij, ker dotakratni vzorci za pacienta izgubijo svojo „privlačnost“ ali mu postanejo celo neprijetni, in ker lahko istočasno pacient le težko predvideva, kako bo potekal nadaljnji razvoj. Te strahove in vznemirjenosti vsled negotovosti kot tudi z njimi povezana „vzvratna gibanja“ (npr. ti. „recidivi) k znanim vedenjskim vzorcem večinoma tolmačimo kot „odpore“, vendar pa jih nikakor ne smemo interpretirati kot pacientovo pomanjkljivo pripravljenost za sodelovanje. „Recidivi“ in „napake“ v fazah kritične nestabilnosti so še kako smiselni in ljudje ob „recidivih“ in „napakah“ potrebujejo od terapevtov in drugih ljudi podporo, tudi preko drže, ki kaže „prijateljski odnos do napak“.

 

Temelj analize terapevtskega procesa predstavljajo podatki, ki jih s pomočjo standardiziranih klinično-psiholoških vprašalnikov zbiramo vsak dan in pa dnevniški zapisi. Katere podatke bomo zbirali, lahko določamo sami glede na raziskovalno vprašanje, ki nas zanima, in glede na značilnosti sistema, ki ga raziskujemo. Na razpolago pa je tudi standardizirani vprašalnik za ocenjevanje terapevtskega procesa, ki ga j razvil Schiepek s sodelavci (2003), in to v dveh oblikah – za stacionarne in ambulantne pogoje. Ključnega pomena je, da podatke zbiramo v rednih intervalih (npr. vsak dan, vsak drugi ali tretji dan, enkrat na teden), tako da dobimo ti. časovno vrsto. Preko analize časovnih vrst podatkov na kvantitativen način in preko analize dnevniških zapiskov na kvalitativen način lahko po eni strani izboljšamo klinično terapevtsko delo, lahko pa ti podatki služijo tudi za raziskave.

 

Klienti odgovarjajo na vprašalnike preko računalniške spletne strani. Navodila so oblikovana ergonomsko, tako da tudi klienti brez izkušenj z računalniki lahko zanesljivo vnašajo podatke.

Druga možnost za vnašanje podatkov so dlančniki in žepni osebni računalniki ("hand-held" osebni računalniki ali "Personal Digital Assistants" (PDA), kot sta  "Pocket-PC" ali "Palm-PDA"). Ko klient konča z odgovarjanjem, lahko terapevt podatke takoj obdeluje in ocenjuje. Terapevt lahko tudi stalno sledi psihometrično ugotovljenim spremembam, npr. med dvema terapevtskima seansama.

 

Za obdelavo in analizo podatkov imajo terapevti na razpolago naslednje možnosti:

 

1. Prikaz odgovorov na vprašalnike (surove merske vrednosti).
2. Prikaz poteka oz. gibanja vrednosti spremenljivk / faktorjev.
3. Prikaz poteka ti. »lokalne kompleksnosti«. S to značilnostjo lahko prepoznamo faze kritične nestabilnosti v klientovem terapevtskem procesu. Za te faze so značilni prehodi med redi in so lahko posebno dragocene za terapevtsko posredovanje. Lokalno kompleksnost lahko prikažemo z intervali zaupanja ali brez njih. Nadalje lahko izbiramo med dinamičnimi in statičnimi intervali zaupanja.
4. Prikaz  diagramov kompleksnosti in resonance. Le ti zajamejo potek kompleksnosti vseh postavk iz vprašalnikov o terapevtskem procesu. Časovno usklajeno pojavljanje kritičnih nestabilnosti pri različnih potekih postavk ali faktorjev (resonance) lahko pokažemo nazorno v stebričastih strukturah.
5. Druge metode za analizo dinamičnih vzorcev v terapevtskih procesih (npr. prikazi ponavljanj),

 

Tehnološka podlaga sistema je sestavljen informacijski sistem, ki temelji na medmrežju. Vsakokrat ko ga uporabimo (vprašalniki, obdelava, administracija), komuniciramo z osrednjim strežnikom. Za varnost teh komunikacij je poskrbljeno na enak način kot je za to poskrbljeno npr. pri bančnem poslovanju. Uporabnik nima nobenih skrbi v zvezi s tehnično realizacijo in uporablja le običajno elektronsko pošto.

 

Za infrastrukturo za uporabo SNS je značilno, da je relativno preprosta:

 

• Tehnične zahteve so minimalne.
• Uporabniki, npr. klinike/psihoterapevtske prakse, nimajo nobenega administrativnega dela. S tem se izjemno zmanjšajo stroški.
• Uporaba je neodvisna od kraja raziskave in je lahko decentralizirana. Pacienti niso odvisni od tehnične infrastrukture klinike oz. prakse.
• Velika dostopnost: sistem je na razpolago ob vsakem času, tudi ponoči in ob koncih tedna.
• Omogoča spremljanje v dejanskem času (»Real-Time-Monitoring«).
• Sistem nudi možnosti razširitve za merske pripomočke, ki jih kupimo ali ustvarimo sami;
• Dostop preko medmrežja. Kljub varnostnim ukrepom za varstvo podatkov na našem strežniku je dostop možen s standardnim »https« načinom.
• Poljubno lahko določamo optično sliko na zaslonu, t.j. konkretne nastavitve inštrumenta, ki zbira podatke v terminalu uporabnika.
• Vrednotenje poteka z modularno zgradbo.
• Glede programske opreme morajo imeti računalniki samo aktualno verzijo Microsoftovega Internet-Explorerja ali Mozilla Firefoxa.
• Pri uporabi dlančnikov so tehnične zahteve večje in jih je potrebno reševati glede na posamezni primer.

 

Priporočena literatura:

Haken, H., Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie. Selbstorganisation verstehen und gestalten. Göttingen: Hogrefe.

Možina, M. (2009). Pridi k meni: o odločanju, kairosu in trenutkih srečanja v psihoterapiji. V: Bohanec M. et all (ur.). Informacijska družba – IS 2009, 12. do 16. oktober 2009: zvezek A. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan: 337-342.

Schiepek, G. (1999). Die Grundlagen der Systemischen Therapie. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

Schiepek, G., Ludwig-Becker, F., Helde, A., Jagdfeld, F., Petzold, E.R., Kröger, F. (2005). Sinergetika za prakso. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 25-33.

Schiepek, G., Picht, A., Spreckelsen, C., Altmeyer, S., Weihrauch, S. (2005). Računalniško podprta procesna diagnostika dinamičnih sistemov. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 34-51.

Schiepek, G. (2008). Psihoterapija kot z dokazi podprt proces upravljanja. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, zvezek 2, št. 1-2: 7-32.

 

 

Raziskovalno področje 2: Proces psihoterapevtskega izobraževanja in izid

 

Koordinatorji področja: Mag. Miran Možina, Miha Černetič, doc. dr. Omar Gelo

 

Zaenkrat načrtujemo tri glavne raziskave:

 

• raziskavo procesa psihoterapevtskega izobraževanja in izida s pomočjo SNS;
• evalvacijo fakultetnega študija psihoterapije in
• raziskave o pomenu usposabljanja iz čuječnosti za osebni in strokovni razvoj študentov oz. edukantov.

 

K 1) Zgoraj opisani SNS bomo v okviru tega projekta uporabili za spremljanje osebnega in strokovnega procesa rasti študentov v psihoterapevtskem izobraževanju. Glavna raziskovalna vprašanja v tem projektu so:

 

Kako odkriti faze kritične nestabilnosti pri študentih in učiteljih in jih uporabiti za spodbujanje učenja in osebne rasti?

Kako pozitivno uokviriti faze kritične nestabilnosti kot vrata za osebno rast?

Kako odkriti resonančne učinke v edukacijski skupini študentov? (sinhronost) (interakcijska matrica)

Kako poučevati študente o njihovem procesu spreminjanja (kot kaotičnem procesu) za modeliranje procesa spremembe pri klientih?

 

Poučevanje in učenje, ki upošteva principe kompleksnih samo-organiziranih sistemov lahko odpre nove možnosti in vire za bolj učinkovito učenje.

 

Analize podatkov bodo kvalitativne (dnevniki, intervjuji) in kvantitativne. Dejavnosti vrednotenja med drugim obsegajo:

 

• Grafični prikaz surovih merskih vrednosti (npr. vrednosti postavk Vprašalnika o terapevtskem procesu (TPB)).
• Grafični prikaz potekov faktorjev (združitve vrednosti postavk).
• Fazni prostorski prikaz merskih vrednosti, potekov faktorjev, ali drugih izračunanih vrednosti, pri čemer lahko na koordinatnih oseh uporabimo tako vrednosti s časovnim zamikom (x_t, x_t-t, x_t-2t, ...) kot merske vrednosti brez časovnega zamika.
• Funkcije avtokorelacij in križnih korelacij.
• Prikazi ponavljanj.
• Dinamična kompleksnost (s statičnim ali dinamičnim intervalom zaupanja).
• Dinamični sinhronizacijski vzorec.
• Razporeditve časovne pogostosti.
• LLE und LLLE (Lyapunove eksponentne in lokalne Lyapunove eksponentne).
• PD und PD2 (korelacijske dimenzije in točkovne korelacijske dimenzije).
• Vizualni prikazi in analiza interakcijskih matric.

 

Ta projekt bomo izkoristili tudi za redno evalvacijo in kontrolo kvalitete študijskih programov SFU Ljubljana.

 

K 2) V fakultetni študij psihoterapije postopno vgrajujemo redno evalvacijo, ki je ciljana na tri skupine: paciente, s katerimi delajo študenti pod supervizijo, študente in učitelje. Ker delajo iste raziskave na Dunaju, bo možna tudi primerjava med dunajskim in ljubljanskim programom.

 

• Raziskave s pacienti (ki so v terapiji in s tistimi, ki so jo že zaključili) o tem, kakšne izkušnje imajo s študenti pod supervizijo. Pri tem so raziskovalna vprašanja: Kakšna so pričakovanja pacientov glede osebe terapevta (izkušnje, spol); ali je važna psihoterapevtska šola (pacienti večinoma ne vedo, kakšnemu pristopu pripada terapevt).
• Raziskave s študenti na različnih točkah njihovega izobraževanja, npr. na stopnji B1 -začetek študija, B5 – ko se odločajo za pristop,  M1,2 – ko začnejo delati s pacienti, po 300 urah dela s pacienti, po 600 urah dela spacienti, dve leti po zaključku študija in tudi s tistimi, ki so prekinili študij. Načrtujemo tako presečne študije kot tudi longitudinalne.
• Raziskave z učitelji npr. o tem, kako ocenjujejo razvoj študentov, kako prepoznavajo faze v njihovem razvoju in tudi kako študenti ocenjujejo učitelje.

 

 

Raziskovalno področje 3: Zgodovina slovenske psihoterapije

 

Koordinatorja področja: Mag. Miran Možina, prof. dr. Johannes Reichmayr

 

Na tem področju je prisotna velika luknja, saj je objavljenih je le nekaj člankov, ki prikazujejo zelo ozke segmente razvoja slovenske psihoterapije. Neopisano in nedokumentirano je npr. o začetkih in razvoju slovenske psihoterapije od šestdesetih do osemdesetih let, o razvoju različnih psihoterapevtskih pristopov v osemdesetih letih, o vplivih, ki so k nam prihajali iz tujih dežel, od koder smo »uvažali« različne psihoterapevtske pristope, o odražanju evropskih prelomnic leta 1968 in 1989 na razvoj slovenske psihoterapije, o razvoju, področjih in obsegu psihoterapevtske dejavnosti in njenem profiliranju (saj gre razvoj poklica od splošnega profila do bolj specialnih), o raziskovanju, publikacijah in strokovnih srečanjih o psihoterapiji (predvsem pregled člankov, diplom), o akademizaciji psihoterapije, o razvoju supervizije in učne terapije, o osebni izkušnji slovenskih psihoterapevtov, o razvoju psihoterapevtskega izobraževanj po posameznih pristopih, o vplivu psihoterapije na področja partnerskih odnosov, starševske vzgoje preko popularne literature in medijev, o javni podobi psihoterapije v medijih itn.

 

Raziskovalno področje 4: Fenomenologija in psihoterapija

 

Koordinatorja področja: doc. dr. Urban Kordeš, prof. dr. Johannes Reichmayr

 

Fenomenološko kartografiranje duševnih težav in motenj

 

Teoretska osnova

Fenomenološko raziskovanje je skupni pojem, ki označuje empirične raziskovalne pristope, ki se osredotočajo na opazovanje živega, neposrednega človekovega izkustva.  Kljub temu, da se je v zadnjih dvajsetih oz. tridesetih letih področje osamosvojilo in metodološko zelo razvilo, teoretsko-fenomenološke osnove še vedno izhajajo iz fenomenološke filozofije Edmunda Husserla. Spoznanje, da je človeško izkustvo primarno in ideja raziskovanja izkustva skozi »epochee« oz. dajanje (svojih sodb in kategorizacij) v oklepaje sta še vedno temelja vseh modalnosti raziskovanja izkustva.

 

Moderno fenomenološko raziskovanje bi lahko razdelili na dva dela:

• fenomenološko raziskovanje kot del kognitivne znanosti (znanstveno raziskovanje človekovega izkustva)
• fenomenološki dialog (veščina dialoškega odpiranja prostora za razkrivanje klientove izkustvene pokrajine – t.i. drugoosebno raziskovanje oz. second-person research).

 

Seveda so meje zabrisane. Fenomenološki dialog, če je izveden sistematično in je dobro beležen, mnogokrat pripelje do pomembnih teoretskih spoznanj. In obratno, npr. Russel Hurlburt poroča, da 30% subjektov, ki jih raziskuje s svojo metodo DES (descriptive experience sampling) poroča o splošnem izboljšanju duševnega stanja, predvsem pa o bistveno boljšem pregledu nad svojo doživljajsko pokrajino.

 

Fenomenološko dialog mnogokrat primerjajo s psihoterapevtskim procesom in ta primerjava ni brez osnove, kljub temu pa obstaja razlika v nameri, oz. osnovnem pričakovanju, s katerim vstopamo v proces. Pri fenomenološkem dialogu je namera spoznati, videti, povečati zavestnost in občutljivost za svoje doživljanje (ali kak posebej izrbran del), nikakor pa ne zdraviti ali spreminjati. Pri fenomenološkem dialogu je glavni raziskovalec tisti, katerega doživljanje raziskujemo, fenomenologova vloga pa je predvsem odpiranje prostora.

 

Raziskava:

 

Izdelava zemljevida oz. fenomenološki kartografiranje motenj

 

Osnovna ideja, ki vodi raziskovalno delo na projektu, je spoznavanje doživljajskih značilnosti posameznih pogostih težav, duševnih motenj, patologij, bolezni itd.

 

Neposrednost našega izkustva nam daje zmotni občutek, da ga dobro poznamo in do pred nekaj desetletji je redko kdo razmišljal o živem človekovem izkustvu kot o objektu sistematičnega znanstvenega raziskovanja. Ravno nasprotno – večina sodobne znanosti poskuša uiti izkustvu, ki ga vidi kot zmotljivega, polnega iluzij itd. V psihoterapiji, kot tudi širše – npr. v sodobni kognitivni znanosti – pa ignoriranje izkustva pomeni izgubo osnovne substance, na kateri gradimo. Predpostavka, da so značilnosti izkustev pogostih duševnih motenj, težav itd. znane, se vedno znova kaže kot zmotna in celo škodljiva. To dobro kažejo npr. raziskave Russella Hurlburta (Hulburt, R. (1992): Sampling Normal and Schizophrenic Inner Experience. Plenum Press, New York), Claire Petitmengin, Daniela Sterna in drugih.

 

Hultburt je že sistematično raziskal doživljajske posebnosti oseb z motnjami hranjenja in s shizuofrenimi motnjami. Naša raziskava jemlje za osnovo njegovo delo in poskuša mozaiku dodati opise nekaj drugih motenj. Interdisciplinarna skupina v Ljubljani že dve leti raziskuje doživljajske posebnosti pacientov s Tourettovim sindromom.

 

Cilj projekta: počasi ustvariti kar se da vključujočo knjižnico doživljajskih poročil širokega spektra motenj, težav, bolezni. Zanima nas, katere so doživljajske karakteristike posameznih motenj, kakšne so povezave med njimi.

 

Metode: Tehnika DES (descriptive experience sampling) in druge fenomenološko-sondirne tehnike, predvsem odprti fenomenološki dialog. Izvedeni bodo kvalitativno kodiranje in kategorizacija transkriptov.

 

Kartografiranje bo podprto z računalniško bazo, ki bo omogočila prečne primerjave med doživljajskimi lastnostmi posameznih motenj. Kot rezultat bo nastala sistematično urejena baza doživljajskih pokrajin različnih motenj in različnih osebnostnih struktur. Baza bo omogočala študij in kvalitativne primerjave (izvedena bo možnost rudarjenja podatkov (text mining)).

 

V kratkoročnem načrtu so obdelava depresij, migren in ADD.

 

Izobraževanje psihoterapevtov v fenomenološkem epochee

Delo na projektu bo pomenilo hkrati delo na razvijanju osnovne »tehnike« fenomenološkega raziskovanja: t.j. fenomenološkega dialoga. Slednji predstavlja osnovno strategijo komuniciranja, ki je nekakšna osnova za vse psihoterapevtske dialoške tehnike: dati svoje koncepte in sodbe v oklepaj (fenomenološki epochee), zaupati radovednosti in tako videti sogovornika s svežimi očmi, kot soraziskovalca.

 

Zaradi tega ima predlagani projekt še eno direktno aplikacijo za psihoterapevtski študijski program: razvijanje kulture fenomenološkega dialoga kot bazične komunikacijske veščine (oz. umetnosti) bodočih psihoterapevtov.

 Izvedba: Svetovanje in storitve, Robert Ivanc s.p.  Oblikovanje: Luka Pajntar   (c) SIP